Pravni vidiki avtonomije državnih univerz in visokih šol

Abstract

Avtonomija državnih univerz in visokih šol je ustavno zagotovljena kategorija, temeljna svoboščina, ki zagotavlja državnim univerzam in visokim šolam »obrambo« pred (nedopustnimi) posegi države na področje njihovega delovanja. Pravilno razumevanje avtonomije je v povezavi s področjem njenega delovanja (vsebinska avtonomija), ki ga ne ogrožajo samo »zunanje« sile, temveč je avtonomija ogrožena tudi od lastnih notranjih razmerij. Financiranje iz proračuna ni edina ovira z vidika finančne avtonomije, temveč problem predstavlja tudi vse večja želja po pridobivanju sredstev na trgu, ki omejuje delovanje univerz na način, da so te primorane svoje raziskovanje podrediti željam trga s čimer trg postane njihov »gospodar«. Avtonomija je zagotovljena državnim univerzam (kot celoti in ne posamičnim članicam) in visokim šolam, kjer obstajajo možnosti vplivanja države kot ustanovitelja na njihovo organizacijo in delovanje. Država kot oblast ohrani vpliv na univerze, vendar se mora vzdržati prekomernega poseganja na področje njenega temeljnega delovanja predvsem kot ustanovitelj – odpovedati se mora določenim ustanoviteljskim pravicam. Avtonomija univerz se izraža navzven (nasproti državi kot ustanovitelju) in tudi v notranjih razmerjih, kjer je v razmerju do univerze avtonomen vsak pedagog, raziskovalec, uporabnik storitev. Popolne avtonomije državne univerze in visoke šole ne morejo uživati, saj je tovrstno sklepanje v nasprotju z namenom ustavodajalca in z logiko sistemske ureditve družbe, kjer so univerze le eden izmed medsebojno povezanih podsistemov.